Izjavo uporabimo, da se del kode izvrši, ko je pogoj resničen. Te majhne in enostavne metode uporabljamo, da se rešimo dolgega pisanja. Namesto, da bi kodo pisali 100x, za to uporabimo zanko, ki se izvede, če je pogoj resničen. V nekaj primerih si bomo ogledali vse tri vrste, ki se imenujejo if(), else if() in else. Zanka else je vedno zadnja, prvo uporabimo drugi dve zanki, in na koncu rečemo "če pa ni nič od tega, pa naredi sledeče", za kar uporabimo zanko else.
Izjavo if() uporabimo takrat, ko želimo, da se del kode izvrši, ko je določen pogoj resničen.
Sintaksa: if (pogoj) { // koda, ki se izvede če je pogoj resničen }
Izjavo else if() uporabimo ko je izjava if() napačna.
Sintaksa: if (prvi pogoj) { // koda, ki se izvede če je prvi pogoj resničen } else if (drugi pogoj) { // koda, ki se izvede če je drugi pogoj resničen }
Izjavo else uporabimo takrat, ko sta izjavi if() in else if() napačni.
Sintaksa: if (prvi pogoj) { // koda, ki se izvede če je prvi pogoj resničen } else if (drugi pogoj) { // koda, ki se izvede če je drugi pogoj resničen } else { // koda, ki se izvede če sta pogoja napačna }
Izjavo switch() uporabimo, ko želimo izbrati enega od številnih alternativ v kodi, ki se morajo izvršiti.
switch() { case a: // blok kode break; case b: // blok kode break; default: // blok kode break; }
Ključna beseda break se izklopi iz stikalnega bloka (switch()), ko C# doseže točko break. To bo ustavilo izvajanje kode, in njenih preizkušanj primerov znotraj kode. Ko najde ujemanje, in zaključi, je čas za break in ni potrebe za več testiranj. Ključna beseda break lahko prihrani veliko časa, ker enostavno "ignorira" preostalo kodo oziroma del kode.
Stavek break, ki smo ga uporabili v zgornjem primeru pri izjavi switch, in se uporablja za končanje kode. Napisali bomo primer štetja števil od 1 do 10, in pri številki pet, se bo program ustavil.
Stavek continue je podoben break stavku z razliko, da continue nadaljuje z izvajanjem kode, ko pride do izbrane točke, v našem primeru številke 3.