CONSTRAINTS (slo. Omejitev)

SQL CONSTRAINTS se uporabljajo za definiranje pravil za podatke v tabeli, ki jih ustvarja SQL. Omejitve lahko podamo, ko je tabela izdelana s stavkom CREATE TABLE ali po izdelavi tabele s stavkom ALTER TABLE. CONSTRAINTS se uporablja za omejitev vrste podatkov, ki gredo lahko v tabelo. S tem je zagotovljena natančnost in zanesljivost podatkov v tabeli. Če pride do kakršne koli kršitve med omejitvijo in podatkovnim dejanjem, se dejanje prekine. Omejitve so lahko na ravni stolpcev ali tabele. Omejitve na ravni stolpca veljajo za stolpec, omejitve na ravni tabele pa za celo tabelo. Običajno se v SQL uporabljajo naslednje omejitve:

1. NOT NULL - zagotavlja, da stolpec ne more imeti ničelne vrednosti.
2. UNIQUE - zagotavlja, da so vse vrednosti v stolpcu različne.
3. PRIMARY KEY - enolično identificira vsako vrstico v tabeli.
4. FOREIGN KEY - prepreči dejanja, ki bi uničila povezave med tabelami.
5. CHECK - zagotavlja, da vrednosti v stolpcu izpolnjujejo določen pogoj.
6. DEFAULT - nastavi privzeto vrednost za stolpec, če ni navedena nobena vrednost.
7. CREATE INDEX - uporablja se za zelo hitro ustvarjanje in pridobivanje podatkov.

CREATE TABLE ime_tabele (
    prva_vrstica podatkovni tip omejitev,
    druga_vrstica podatkovni tip omejitev,
    tretja_vrstica podatkovni tip omejitev,
    cetrta_vrstica podatkovni tip omejitev,
    peta_vrstica podatkovni tip omejitev
);